Ideja se mi v mislih vedno pojavi v obliki besedila. Potem jo prevedem v sliko, v nekaj, kar neminovno izgubi nekatere dimenzije, ki jih na platno ne morem dati. Zato rabim tebe – gledalca, ki boš moji sliki dodal svojo zgodbo, svojo interpretacijo, ali pa samo nejasen občutek, da je v sliki tisto nekaj, česar morda ne moreš imenovati z besedami, ampak veš, da obstaja. Kar moja slika s teboj pridobi je popolnoma tvoje, osebno. Ni mi treba povedati kaj je. Oba veva, da je in to je dovolj.
