Po navadi se mi navdih pojavi v obliki besedila. Lahko so to grafiti, ki sem jih nekje videla, lahko pa je zgodba, ki jo vzporedno s pisano besedo vidim tudi v barvah in oblikah in neki postavitvi, ki s samo zgodbo na prvi pogled nima nič.
(V resnici vedno ima, ampak ...)
To besedilo potem prevajam, ker moram besede v discipliniranih vrsticah nekako postaviti na platno. Reduciram stvari, črtam jih, pozabim, da obstajajo. Pravila kaligrafskih pisav, na primer. Ali pomen besed, da od njih ostanejo samo črke, največkrat razstavljene na poteze, ki na prvi pogled nič ne pomenijo.
(Vedno nekaj pomenijo, ne verjemite tistim, ki pravijo, da ne.)
Globoko verjamem, da je gledalec tisti, ki da likovnemu delu pomen. Kar sem pri prevajanju izgubila, pridobim v stiku z gledalcem, ko delu prida svojo zgodbo. Ravno stik z gledalcem je veliko bolj dragocen, kot če bi se ustavila samo pri tem kar naredim sama.
Dodajte slikam svoje zgodbe. Če se odločite, da ne, je tudi v redu. Tudi odsotnost zgodbe je zgodba.
